VLADIMIR LOVEC (1922-1992) ostaja kot učenec
Lucijana Marije Škerjanca eden najvidnejših neoklasicistično usmerjenih
slovenskih skladateljev po drugi svetovni vojni in s tem morda celo najpomembnejši
predstavnik smeri, ki je slovenski glasbi z zamudo prinesla vez med tradicijo in
sodobnostjo. Čeprav rojen Mariborčan, je prav tako tesno povezan z zibeljo
Obalnega komornega orkestra, Centrom za glasbeno vzgojo Koper. Kot dolgoletni
ravnatelj in pedagog koprske glasbene šole je tudi del svoje skladateljske
ustvarjalnosti posvetil mladim glasbenikom. Zanje je napisal kar lepo število
tehtnih klavirskih, komornih in orkestrskih partitur, ki so iz šolske dvorane
kar pogosto prešle tudi na večje koncertne odre s poklicnimi glasbeniki, ob
njih pa še kakih dvesto priredb za različne instrumente in orkester ter
klavirske spremljave. In čeprav v svoj pomemben opus pretežno komorne in
simfonične glasbe ni nikdar vpletal ljudske motivike, je to prav rad storil, ko
je šlo za didaktične partiture, namenjene mladim.
Tako sta nastala tudi dva niza ljudskih motivov za
izvrstne pihalne komorne sestave, ki so bili na tej šoli pod mentorstvom
Marijana Kocjančiča posebno močni v drugi polovici sedemdesetih let. Obe
partituri nosita vse najpomembnejše poteze skladateljevega kompozicijskega
stavka s klasicistično formo ter polifonskim vodenjem glasov in obe je pozneje
priredil za orkester prav na pobudo Obalnega komornega orkestra.